Mater jim trgovsko...

Redkokdaj zaidem v Tuševo štacuno. Ampak zaidem in vedno mi je žal. Enostavno ne verjamem več njihovim cenam in izdelkom. Nekoč sem se fino nasrala, ko so prodajali neko češko mleko, ki je bilo (takrat še v SIT) nekoliko cenejše od ostalih znamk. Ko sem to mleko prinesla domov, sem šele opazila, da pakunga mleka ni bila 1 liter, pač pa 9 deci! Preračunano v liter je bilo seveda več od tistega, ki je imel ceno za liter. Za nameček je bilo to mleko še pokvarjeno!

Drugi nateg Tuša je bil, ko sem kupovala sojino mleko. Pokvarjeno!
Svojevrstni nateg je doživel moj brat, ki je poleg moke v akciji prinesel domov še celo zalego žužkov, ki so se mu razpasli po celem stanovanju. Tuševa akcija je tako drago stala, kajti precej Biokila je pokuril, da se je te zalege znebil.
Tuš torej ni več v akciji! Definitivno!

Merkator mi gre na živce, ker so tam vse blagajne cepljene proti brzini, pa še drag je. Vanj tako zaidem le, če mi je to najbližja štacuna ali če res kaj malega nujno potrebujem.

Nekako še najbolj zanesljiv se mi je zdel Špar. Kvaliteta nekako je, izbire je dovolj, cene so "tam nekje", tudi na blagajni gre hitro.

Do pred kratkim! Ko sem kupila sojino mleko, ki je bilo pokvarjeno.

Ob tem me zanima, kako je lahko mleko pokvarjeno dne 23.11.2007, če ima na škatli rok trajanja 14.7.2008? Kaj za vraga so pa delali z njim, da se je pokvarilo, saj ni potrebno, da se hrani v hladilniku?

Kam naj pa zdaj hodim po fasngo??

Banda lopovska!

Kaj se nahaja na knjižni polici?

Poleg astrološke literature je na mojih policah najti še marsikaj

Alistair Crowley: Knjiga Totha
Andrea Zanella: Bernini – All his works from all over the world
Andrej A. Fritz: Slovenska kuhinja
Angeles Arrien: Priročnik za Tarot
Anthony de Mello: Božji dotik
Anthony de Mello: Zavedanje
Antonio Baruffa: Katakombe Svetega Kalista
Baigent & Leigh & Lincoln: Sveta kri in sveti gral
Carl G. Jung: Človek in njegovi simboli
CDK Ljubljana: Ali živimo le enkrat?
Charles Becket: The life of Marie de Medicis – Queen of France
Chevalier – Gheerbrant: Slovar simbolov
Corinne Hofmann: Bela Masajka
Čudoviti svet Julijskih Alp
Dan Brown: Da Vincijeva šifra
Dante Alighieri: Božanska komedija
David Taylor: Vaša mačka
Desa Muck: Panika
Desmond Morris: Zakaj mačka prede
Doreen Virtue: Čiščenje čaker
Graham Hancock & Robert Bauval: The Message of the Sphynx
Graham Hancock: Fingerprints of Gods
Graham Hancock: The Mars Mystery
Gustav Schwab: Najlepše antične pripovedke
Helen Eržen in Tea Kejžar: Zlata sanjska knjiga
Herman Hesse: Narcis in Zlatoust
J.C.Suares: Hollywood cats
James Redfield: Celestinska prerokba
James Redfield: Deseto spoznanje
James Redfield: Skrivnost Šambhale
James Redfield: Vodnik po Celestinski prerokbi
James Redfield: Vodnik po desetem spoznanju
Janez Janša: Premiki
Kronika XX. stoletja
Lojze Hrček, Zora Korošec: Sorte in podlage vinske trte
Louise L. Hay: Življenje je tvoje
Majda Planinšek: Velika stara sanjska knjiga
Marjetka Jeršek: Kandelar – Slovar vilinskih simbolov
Michael Newton: Potovanje duš
Michael Newton: Usoda duš
Najlepše pripovedke tisoč in ene noči
Paolo Moreno & Chiara Stefani: The Borghese Gallery
Različni avtorji: Vojna v Sloveniji
Roberto Carvalho de Magalhaes: Classical Mythology in the visual arts
Svetovna dediščina
Swami Prabhupada: Pot popolnosti
Ted Andrews: Kako odkrijete vaša pretekla življenja
Thierry Meyssan: 11. september – velika laž
Tolteške Modrosti: Mojstrstvo ljubezni
Traudl & Walter Reiner: Yoga für Katzen
Umberto Eco: Ime rože
Viki Grošelj: Do prvih zvezd
Zecharia Sitchin: Dvanajsti planet

… en kup astroloških vodnikov
… en še večji kup slovarjev
… en še mnogo večji kup raznih turističnih vodnikov

Fontana di Kr'neki

Presneto, torek je že…

Obožujem vodo. Kakršno koli, pardon, razen megle in dežja in dolgo časa sem razmišljala, da bi jo imela tudi v stanovanju. Pa ne le tiste iz pip. Tako sem se nekaj časa navduševala nad akvariji, pa mi nekako ujete žvalce niso potegnile. Druga opcija je bila kakšna prijetna majhna fontana. Sploh po letošnjem poletnem obisku Rima, kjer je fontan toliko, da jih niti prešteti ni moč.

Nikoli nisem načrtno stikala po štacunah samo zaradi fontane. V takšnih primerih običajno najdeš vse drugo, razen tistega, kar iščeš. V petek pa se je ponudila krasna priložnost. V Semenarno sem morala po zemljo in insekticid za mojo ubogo orhidejo, katero so napadle volnene uši. In da ji ne bi bilo dolgčas, sem si kupila še eno orhidejo. Če bosta dve, jima ne bo dolgčas in bosta bolje uspevali. Ko se tako sprehajam po Semenarni gor in dol in firbcam, če imajo še kaj pametnega, za kar bi bilo vredno zapraviti kakšen Euro več, sem v nekem kotu stran od »vročih« polic zagledala… fontane. Vseh sort in vrst. Znižane za 50 % zaradi razprodaje zalog. Hm…. razlog več. A po drugi strani mi je bilo vseeno malo sumljivo, pa sem gnjavila prodajalca okoli oporečnosti ali neoporečnosti artikla, češ: »Zagotovo je nekaj narobe, da je tako poceni…«.

Ko sem to čudo prinesla domov, mi je bila totalna neznanka, kako to spraviti skupaj, da me prvič ne bo ubilo in drugič, da bo to funkcioniralo. Kakšnih uporabnih navodil za sestavljanje ni bilo v paketu, je bil pa priložen komplet kamnov. Lepa reč, kamne torej lahko tudi kupiš… Ko takole gledam in opazujem posamezne dele, jih poskušam sestaviti v neko smiselno celoto, sem si šele dobro ogledala, kaj sem pravzaprav kupila. Po težkih mukah mi je le nekako uspelo. Priklopila sem to novo nastalo čudo na 220 in ga vžgala in glej, glej: pred mano se je pojavila podoba ognjenika z rdečo lučko na vrhu, ki ne samo, da po hribčku poganja vodo, pač pa dela tudi meglo. Fantastično in sila imenitno. :) Je pa nastal drug problem. Megla je namreč puščala vlago na podlagi, ta podlaga pa je omara iz masivnega lesa. Tako sem morala poskrbeti tudi za podlago, da mi vlaga ne uniči pohištva. Našla sem star kos toplega poda, ki je ostal še od bogve katerega leta, in kot naročen je pasal na omaro. Tako je bil rešen tudi ta problem.



Prav ponosna sem na tole mojo »Fontano di Kr'neki«.

Vlada bi pa kar odstopila

Videti je bilo, da bodo nedeljske volitve za nekaj časa vrh političnega dogajanja v Sloveniji. Danes, dva dni kasneje je moč ugotoviti, da so bile volitve le uvertura in da nas pestro politično dogajanje še čaka. Obeta se nam torej pestra zima, mnogo razgretih političnih izjav in upam si celo trditi, da nas zeblo zagotovo ne bo. :)

Današnja izjava premierja Janše, da je ena od opcij tudi odstop celotne vlade, me je milo rečeno presenetila, če ne celo šokirala. Izjavo pojasnjuje, da je v takšnih razmerah nemogoče delati, da vlada ne more normalno funkcionirati in da so ji glavna ovira neki »centri moči« ter diskreditacija slovenskega političnega prostora v Evropi.

Pravzaprav ne vem, kaj naj si ob tem mislim. Glede na to, da SDS ni javno in izrazito stala za kandidaturo Lojzeta Peterleta (potihoma mu je vendarle držala štango), bi težko rekla, da je premierja tako zelo razočaral ravno izid volitev. Menda je vsaj toliko realen, da je približno takšen rezultat lahko pričakoval. Ali pa so bile ravno volitve zanj tista potrditev, da v javnosti njegova vlada dokončno izgublja podporo, izraženo s parlamentarnimi volitvami.

Padec podpore javnosti ni najhujše, kar se neki vladi lahko zgodi. To je za demokracijo normalen pojav. Drugo pa je seveda, kako se vlada s takšno situacijo sooči. Najbrž bi morali najprej zazvoniti vsi alarmni zvonci z opozorili, da vlada pač nekje ne dela kot bi morala in analizirati, zakaj podpora pada. Je pa res, da je najtežje pospravljati po lastni hiši in se ozreti ter pokazati na lastne napake, katerih v tem mandatu ni bilo ravno malo. Kot v vsakem, saj vsaka vlada greši. Nič hudega, konec koncev, kdo pa je brez napak?

Premier pravi, da vlada ne more delati, ker ji drugi preprečujejo normalno delo. Ne bi bilo morda bolje, če bi dejal: Vlada ne more delati, ker svojega dela ni sposobna dobro opraviti?
Ob tem se sklicuje na vse mogoče križe in težave, ki da jih povzroča opozicija in »centri moči«. Mimogrede, kdo pa so »centri moči«? Ob tem pozablja, da je tudi on bil nekoč v opoziciji. Pozablja na vse tiste brezplodne razprave sredi parlamenta, ko je ravno on zaviral normalno delo takratne vlade. Koliko nekega pregovarjanja zaradi televizije in javnega prenašanja sej, koliko sestankovanja zaradi tega, ker se opozicija ni dovolj videla v javnih medijih, koliko prelitega črnila in izrečenih besed ter sestankov zaradi vladnega letala, za katerega nakup so vsi glasovali – vlada in opozicija. Pa ni nihče jokal in tarnal, da zaradi opozicije vlada ne more delati.

Janez, nehaj se cmeriti kot majhen otrok in dramatizirati. Kot opozicija si bil hudo glasen kritik takratne vlade. Celo dana ti je bila priložnost, da vladaš bolje. Torej?

Imamo novega predsednika

Zanimivost letošnjih volitev je zagotovo število in raznolikost predsedniških kandidatov. Roko na srce, večino njih ni mogoče niti jemati, še manj upoštevati kot tiste, resne kandidate. So bili pa prijetna, na trenutke kar komična popestritev predvolilnega obdobja.

Od vseh mi je bil nekako še najbolj blizu Gaspari, za katerega mi je žal, da se ni uvrstil v drugi krog. Čeprav mu je bilo večkrat očitano, da je hladen kot kamen, preveč resen in tuj, celo aroganten, je pa vendarle zmogel na postavljeno vprašanje vsaj kakšen konkreten odgovor. Še najbolj solidna figura za predsednika neke države, po mojem subjektivnem mnenju, seveda. Ker se pač ni plasiral v drugi krog, v le-tem s svojim glasom tudi nisem sodelovala. Iz zelo preprostega razloga: ne Peterle ne Turk me nista prepričala, zakaj bi torej morala izbirati med dvema opcijama, ki mi tako ali drugače ne ustrezata?

Danilo Turk mi deluje neodločno, brez hrbtenice, mlačno, dolgočasno, celo na trenutke priliznjeno in potuhnjeno. V vsej predvolilni kampanji nisem zasledila niti enega konkretnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Njegovi odgovori so bili večinoma: »Razmišljam o tem….«, »Potrebno bi bilo razmisliti tudi o teh problemih…«, »Aktivno razmišljam o tem…«, »Seveda bi bilo zelo dobro in mislim na to…«. Vsekakor je vsak nov obraz v političnem svetu zelo dobrodošel, a dvomim, da je dobrodošla tudi takšna medlost.

Lojze Peterle je nekakšen tragični junak teh volitev. Možakar se je dela lotil resno in zagnano, vse je vložil v to kampanjo in…. izgubil. Če ga takole poslušam in gledam, brez da imam v glavi kdo je in kaj je, mi je pravzaprav sila simpatična in prijetna oseba, s katero bi z veseljem sedla za mizo, se pogovarjala, debatirala, tudi pošalila. Res zelo simpatičen (všeč mi je njegov smisel za humor), zelo dober retorik, ki pa mu manjka tisto nekaj več, kar bi ga spravilo na čelo neke države.

Popolnoma se strinjam z njegovim mnenjem, da gre poraz pripisati (med drugim tudi) trenutnim gospodarskim in političnim razmeram v državi. Toda v tem njegovem pojasnilu je čutiti še nekaj drugega, kar bi lahko možakar tudi jasno in glasno povedal. Namreč, če bi v kandidaturo vstopil kot strankarski kandidat in če bi ga javno podprla celotna vladna koalicija, izgubiti skorajda ne bi smel. Tako pa je bitko bil sam, brez podpore in tako je postal lahek plen za levico, ki je za svojega kandidata Turka javno izrazila podporo. Osebno to razumem kot da ga je vladna koalicija gladko pustila na cedilu.

Peterletova kampanja je v zadnjem poizkusu, da bi si nabrala čim več volivcev, šla odločno predaleč. Spustila se je nizko že s potezo, ko je Lojze v mariborskem šalu za vratom na pokalni tekmi poskušal pridobiti Jelinčičeve volivce, še bolj sramotno in nizko pa se je spustila z namernim blatenjem in diskreditiranjem protikandidata ter poveličevanjem Peterletovih osamosvojitvenih prizadevanj. Te poteze so mu po mojem mnenju pot do prestola za vekomaj zaprle. Škoda.

Volitve za predsednika 2007 so se tako iztekle v stilu »pa izberimo tisto, kar je najmanj slabo«.

In zgodil se je CSKA

Po dolgem času sem si privoščila lep košarkarski večer. Že na poti v službo v jutranjih urah sem razmišljala, da bi si bilo to tekmo dobro v živo ogledati, jasno pa mi je bilo, da potem, ko so naši zmajčki presenetljivo potresli grški Olympiakos, do karte ne bo lahko priti. Halo???? Sploh pa na zadnji dan tekme.

V jezi sama nase sem z iskanjem karte vendarle poskusila. No, sledila je cela štala, toda uro pred tekmo sem blažena imela najdragocenejši listek na svetu v tistem trenutku v roki.

Lepo se je bilo po dolgem času srečati spet z znanci, s katerimi smo v daljnem letu 2002 bluzili po Koreji, lepo je bilo spiti pir do dva in malce obuditi spomine na košarkarske in nogometne tekme, katerih mnogo smo si skupaj ogledali.

Od tekme same nisem kaj prida pričakovala. Vsak vrabec na veji že čivka o problemih, ki jih Union Olimpija vlači iz leta v leto. Najbolj zanimivo pri vsem tem je pa to, da se iz vsakega še bolj k**čevega leta vedno reši…. Pričakovala sem torej požrtvovalno igro naših – za klub se je pač potrebno boriti – in nek minimalen poraz se mi je zdel nekako sprejemljiv. Ni ravno šala mala premagati evropskega prvaka izpred dveh let.

Obožujem tekme, kjer se do zadnjega trenutka ne ve, kdo bo zmagal in kdo bo izgubil. Ta je bila ena takšnih. Polna adrenalina, živčnih sekund in negotovosti. 4 minute pred koncem ob tisti grozni trojki sem v sebi pokopala vse upe glede zmage. A glej ga zlomka v obliki Marka Miliča. Kapo dol za njegov zadnji prodor – za to mora človek imeti jajca in samozavest. Vsa čast!! In 74:72 – minimalno a skrajno sladko.

Poročilo o tekmi na 24ur.com

In…. tekma dobljena. Ne da se opisati, kako izgleda, ko rine 5 jurjev folka naenkrat v luft.
Vsa čast fantom, borili so se kot levi. Kar ne velja za publiko. Navijalo bi se lahko tudi bolje.

Slavje

Ne gre pozabiti na veličastni dogodek ob začetku tekme, ko se je v čast legendi slovenske košarke v nebo dvignil sveti dres št. 13 - nosilcu Ivu Daneuu.

El Grande Daneu !

Kaj trenutno počnem...

Končala sem z branjem grške klasike Homerjeva Iliada. Naporno branje, kajti verzov nisem vajena prebirati. Spominjam se, da sem ravno na prvih treh straneh pustila največ časa, ko nikakor nisem uspela "prešaltati" na drug slog in nikakor mi ni bilo jasno, kaj pravzaprav berem. No, potem je cela stvar stekla mnogo bolje in hitreje.

Prebiranje mitoloških tekstov sem že pred tedni začela s Heziodovo Teogonijo ter Deli in Dnevi. Ključne verze iz tega dela sem si tudi prepisala nekam v mapo, da imam pri roki, če mi kakšna podrobnost v bodoče uide iz glave.

Naslednja iz te skupine knjig bo Homerjeva Odiseja. Nadaljujejo se potem še Ovidovi teksti Metamorfoz, Vergilova Eneida in nekaj del avtorja Ajshila. Hm.... veliko dela me še čaka. :)