Imamo novega predsednika

Zanimivost letošnjih volitev je zagotovo število in raznolikost predsedniških kandidatov. Roko na srce, večino njih ni mogoče niti jemati, še manj upoštevati kot tiste, resne kandidate. So bili pa prijetna, na trenutke kar komična popestritev predvolilnega obdobja.

Od vseh mi je bil nekako še najbolj blizu Gaspari, za katerega mi je žal, da se ni uvrstil v drugi krog. Čeprav mu je bilo večkrat očitano, da je hladen kot kamen, preveč resen in tuj, celo aroganten, je pa vendarle zmogel na postavljeno vprašanje vsaj kakšen konkreten odgovor. Še najbolj solidna figura za predsednika neke države, po mojem subjektivnem mnenju, seveda. Ker se pač ni plasiral v drugi krog, v le-tem s svojim glasom tudi nisem sodelovala. Iz zelo preprostega razloga: ne Peterle ne Turk me nista prepričala, zakaj bi torej morala izbirati med dvema opcijama, ki mi tako ali drugače ne ustrezata?

Danilo Turk mi deluje neodločno, brez hrbtenice, mlačno, dolgočasno, celo na trenutke priliznjeno in potuhnjeno. V vsej predvolilni kampanji nisem zasledila niti enega konkretnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Njegovi odgovori so bili večinoma: »Razmišljam o tem….«, »Potrebno bi bilo razmisliti tudi o teh problemih…«, »Aktivno razmišljam o tem…«, »Seveda bi bilo zelo dobro in mislim na to…«. Vsekakor je vsak nov obraz v političnem svetu zelo dobrodošel, a dvomim, da je dobrodošla tudi takšna medlost.

Lojze Peterle je nekakšen tragični junak teh volitev. Možakar se je dela lotil resno in zagnano, vse je vložil v to kampanjo in…. izgubil. Če ga takole poslušam in gledam, brez da imam v glavi kdo je in kaj je, mi je pravzaprav sila simpatična in prijetna oseba, s katero bi z veseljem sedla za mizo, se pogovarjala, debatirala, tudi pošalila. Res zelo simpatičen (všeč mi je njegov smisel za humor), zelo dober retorik, ki pa mu manjka tisto nekaj več, kar bi ga spravilo na čelo neke države.

Popolnoma se strinjam z njegovim mnenjem, da gre poraz pripisati (med drugim tudi) trenutnim gospodarskim in političnim razmeram v državi. Toda v tem njegovem pojasnilu je čutiti še nekaj drugega, kar bi lahko možakar tudi jasno in glasno povedal. Namreč, če bi v kandidaturo vstopil kot strankarski kandidat in če bi ga javno podprla celotna vladna koalicija, izgubiti skorajda ne bi smel. Tako pa je bitko bil sam, brez podpore in tako je postal lahek plen za levico, ki je za svojega kandidata Turka javno izrazila podporo. Osebno to razumem kot da ga je vladna koalicija gladko pustila na cedilu.

Peterletova kampanja je v zadnjem poizkusu, da bi si nabrala čim več volivcev, šla odločno predaleč. Spustila se je nizko že s potezo, ko je Lojze v mariborskem šalu za vratom na pokalni tekmi poskušal pridobiti Jelinčičeve volivce, še bolj sramotno in nizko pa se je spustila z namernim blatenjem in diskreditiranjem protikandidata ter poveličevanjem Peterletovih osamosvojitvenih prizadevanj. Te poteze so mu po mojem mnenju pot do prestola za vekomaj zaprle. Škoda.

Volitve za predsednika 2007 so se tako iztekle v stilu »pa izberimo tisto, kar je najmanj slabo«.