In zgodil se je CSKA

Po dolgem času sem si privoščila lep košarkarski večer. Že na poti v službo v jutranjih urah sem razmišljala, da bi si bilo to tekmo dobro v živo ogledati, jasno pa mi je bilo, da potem, ko so naši zmajčki presenetljivo potresli grški Olympiakos, do karte ne bo lahko priti. Halo???? Sploh pa na zadnji dan tekme.

V jezi sama nase sem z iskanjem karte vendarle poskusila. No, sledila je cela štala, toda uro pred tekmo sem blažena imela najdragocenejši listek na svetu v tistem trenutku v roki.

Lepo se je bilo po dolgem času srečati spet z znanci, s katerimi smo v daljnem letu 2002 bluzili po Koreji, lepo je bilo spiti pir do dva in malce obuditi spomine na košarkarske in nogometne tekme, katerih mnogo smo si skupaj ogledali.

Od tekme same nisem kaj prida pričakovala. Vsak vrabec na veji že čivka o problemih, ki jih Union Olimpija vlači iz leta v leto. Najbolj zanimivo pri vsem tem je pa to, da se iz vsakega še bolj k**čevega leta vedno reši…. Pričakovala sem torej požrtvovalno igro naših – za klub se je pač potrebno boriti – in nek minimalen poraz se mi je zdel nekako sprejemljiv. Ni ravno šala mala premagati evropskega prvaka izpred dveh let.

Obožujem tekme, kjer se do zadnjega trenutka ne ve, kdo bo zmagal in kdo bo izgubil. Ta je bila ena takšnih. Polna adrenalina, živčnih sekund in negotovosti. 4 minute pred koncem ob tisti grozni trojki sem v sebi pokopala vse upe glede zmage. A glej ga zlomka v obliki Marka Miliča. Kapo dol za njegov zadnji prodor – za to mora človek imeti jajca in samozavest. Vsa čast!! In 74:72 – minimalno a skrajno sladko.

Poročilo o tekmi na 24ur.com

In…. tekma dobljena. Ne da se opisati, kako izgleda, ko rine 5 jurjev folka naenkrat v luft.
Vsa čast fantom, borili so se kot levi. Kar ne velja za publiko. Navijalo bi se lahko tudi bolje.

Slavje

Ne gre pozabiti na veličastni dogodek ob začetku tekme, ko se je v čast legendi slovenske košarke v nebo dvignil sveti dres št. 13 - nosilcu Ivu Daneuu.

El Grande Daneu !