Bistveno večjo mero zabave je - vsaj meni - nudil nocojšnji film »The Tailor of Panama«, kjer so se v svojih vlogah super znašli Geoffrey Rush, Pierce Brosnan in Jamie Lee Curtis. Glavna fora filma je: kako povzročiti vojno.
Odsluženi tajni agent Andy Osnard (odslovitev si je zaslužil, ker je ljubimkal z ljubico veleposlanika) je bolj kot ne po kazenski dolžnosti premeščen v Panamo, kjer se tako ali tako nič ne dogaja. Ker pa ne more iz svoje kože, si najde med tamkajšnjimi domačini nič hudega slutečo žrtev. Krojač, ki tudi ima iz preteklosti nekaj skritega masla na glavi, zaradi finančnih težav svojega krojaškega podjetja, zagrabi za vabo. Vroča žemljica pa je Panamski prekop, katerega upraviteljstvo so ZDA prepustile Panami. Krojač naj bi torej Osnardu proti plačilu prenašal informacije o tem, kakšni so nameni panamske vlade v zvezi s prekopom in kakšno je podtalno delovanje bivših mafijskih in ilegalnih revolucionarjev. Krojač, ki se je tako zelo trudil in skušal z ženo ameriškega porekla pozabiti svojo temno preteklost in zaživeti življenje pravičnega, seveda nima nobenih tovrstnih podatkov, denar pa po drugi strani krvavo potrebuje.
Tako začne Osnardu napletati štorije o neki tihi revoluciji, katere glavna akterja sta njegova prijatelja Marta in Miguel. Ki o tem, da sta revolucionarja, pojma nimata. Informacijski stroj tako sproži svoje kolesje, kajti Osnard posreduje podatke naprej svoji britanski obveščevalni službi, ta posreduje podatke američanom itd. Dokler Krojač ne naplete štorije, da panamska vlada namerava Panamski prekop prodati Kitajcem. Ta informacija pa naredi britance in američane sila nervozne. V igri je tudi denar, ki ga revolucionarji potrebujejo. Tudi denar se najde in natega pelje dalje do vrhunca, ko krojačev zapiti prijatelj Miguel (ki se ustraši ponovne zaporne kazni) v paniki naredi samomor in ko američani začno rožljati z orožjem. Zdi se, da je za ukrepanje že prepozno. Osnard spozna, da ga je Krojač z informacijami nategnil, prizna britancem, da jim je prodal natego in spet se sproži informacijsko kolesje. Toda, odgovornosti ne bi prevzel nihče, ne britanci, katere je bilo sram priznati, da so bili nategnjeni, niti Osnard, ki je celo reč skreiral iz čistega dolgčasa, niti američani, ki najprej zarožljajo, potem pa vprašajo, kaj se dogaja. Tako tudi ni nikogar, ki bi imel toliko jajc, da prepreči polet ameriških letal, ki že letijo nad prekop.
Edini, ki mu ni vseeno za kar je zakuhal, je ubogi krojač, katerega ne samo, da ga je sram za laži, ki jih je naproduciral, pač pa ima na vesti še svojega mrtvega prijatelja. In pa ženo, ki je izvohala, kakšno godljo si je napletel. Ravno žena pa je zmogla dovolj poguma, da je ustavila ameriški vojaški pohod.
Parodija na vohunske filme? Morda. Izgledalo je vse skupaj kot komedija, toda, mar ni možno dandanes zgolj z nekim dovolj dobrim flancanjem sprožiti vojno? Koliko se jih je že začelo na takšen način, pa se nam niti sanja ne? Prepričana sem, da je v tem filmu velikih laži resnice še veliko več.
Igralci kot rečeno, vrhunski. Brosnan v vlogi, v kateri ga nismo vajeni in v kateri se je dobro znašel. Prav nič eleganten in polizan odstavljeni agent, prostak, egoist in samovšečnež, kateremu nič razen on sam, ni sveto. Rush kot krojač naravnost blesti, z metrom nad blagom je videti kot pravi krojaški profesionalec, tudi jezik mu teče ob vseh izmišljotinah kot namazan. Jamie kot njegova žena je bila bolj kot ne povprečna, vendar vloga bržkone ni bila njej najbolj pisana na kožo.
Še ena zanimivost: kot sin krojača se v tem filmu pojavi tudi igralec Daniel Radcliffe. Zveni znano?.... Harry Potter.
Ni komentarjev:
Objavite komentar