Božič

Pa so spet tukaj.... Božični prazniki, slovo od starega leta in vstop v novo. To je čas, ko zaključujemo neko krajše življenjsko obdobje, izdelujemo bilanco preteklega leta in ugotavljamo, ali nam je leto bilo naklonjeno ali ne. Čas, ko se ozremo vase in analiziramo, ali smo delali dobro ali slabo. Čas, ko se oziramo naprej z novim upanjem in hkrati čas, ko si postavljamo nove cilje. Morda si ravno zato v tem času želimo ravno miru, oddiha, pogovorov, ki imajo globljo vsebino, se s čestitkami in dobrimi voščili spomnimo predvsem ljudi, ki so nam preteklo leto prinesli veliko novega v naša življenja ali jih pomembno zaznamovali.

Vse te karakteristike še kako ustrezajo znamenju Kozoroga in Sonce vsako leto ravno v božičnem času vstopa v to znamenje.

Naslednje leto je leto Jupitra. Leto, ko so nagrade in čast dosegljive, če se zanje potrudimo. Leto, ki obljublja žetev tistega, kar smo v preteklih letih sejali. Leto, ki nam obeta velik razvoj tako na osebnem kot širšem nivoju, če smo seveda za to pripravljeni kaj storiti.

Naj bo Božič čas ljubezni, miru, medsebojnega razumevanja in notranjega zadovoljstva. Pa ne samo Božič. Naj bo tako tudi v Letu 2008. Pa ne samo v Letu 2008. Naj bo tako vedno.

Slovo

Odšla je. Njeno tokratno popotovanje se je končalo.

Hvala za vse, kar si mi dala, hvala, ker si mi stala ob strani, ko mi je bilo najbolj hudo, hvala, ker si verjela vame in me spodbujala. Hvala, da si bila ob meni, ko sem te najbolj potrebovala. Hvala, da sem ti lahko bila prijatelj.

V mojem srcu boš živela večno. Veselim se ponovnega snidenja s teboj.

Počivaj v miru.

The Tailor of Panama

Bistveno večjo mero zabave je - vsaj meni - nudil nocojšnji film »The Tailor of Panama«, kjer so se v svojih vlogah super znašli Geoffrey Rush, Pierce Brosnan in Jamie Lee Curtis. Glavna fora filma je: kako povzročiti vojno.

Odsluženi tajni agent Andy Osnard (odslovitev si je zaslužil, ker je ljubimkal z ljubico veleposlanika) je bolj kot ne po kazenski dolžnosti premeščen v Panamo, kjer se tako ali tako nič ne dogaja. Ker pa ne more iz svoje kože, si najde med tamkajšnjimi domačini nič hudega slutečo žrtev. Krojač, ki tudi ima iz preteklosti nekaj skritega masla na glavi, zaradi finančnih težav svojega krojaškega podjetja, zagrabi za vabo. Vroča žemljica pa je Panamski prekop, katerega upraviteljstvo so ZDA prepustile Panami. Krojač naj bi torej Osnardu proti plačilu prenašal informacije o tem, kakšni so nameni panamske vlade v zvezi s prekopom in kakšno je podtalno delovanje bivših mafijskih in ilegalnih revolucionarjev. Krojač, ki se je tako zelo trudil in skušal z ženo ameriškega porekla pozabiti svojo temno preteklost in zaživeti življenje pravičnega, seveda nima nobenih tovrstnih podatkov, denar pa po drugi strani krvavo potrebuje.

Tako začne Osnardu napletati štorije o neki tihi revoluciji, katere glavna akterja sta njegova prijatelja Marta in Miguel. Ki o tem, da sta revolucionarja, pojma nimata. Informacijski stroj tako sproži svoje kolesje, kajti Osnard posreduje podatke naprej svoji britanski obveščevalni službi, ta posreduje podatke američanom itd. Dokler Krojač ne naplete štorije, da panamska vlada namerava Panamski prekop prodati Kitajcem. Ta informacija pa naredi britance in američane sila nervozne. V igri je tudi denar, ki ga revolucionarji potrebujejo. Tudi denar se najde in natega pelje dalje do vrhunca, ko krojačev zapiti prijatelj Miguel (ki se ustraši ponovne zaporne kazni) v paniki naredi samomor in ko američani začno rožljati z orožjem. Zdi se, da je za ukrepanje že prepozno. Osnard spozna, da ga je Krojač z informacijami nategnil, prizna britancem, da jim je prodal natego in spet se sproži informacijsko kolesje. Toda, odgovornosti ne bi prevzel nihče, ne britanci, katere je bilo sram priznati, da so bili nategnjeni, niti Osnard, ki je celo reč skreiral iz čistega dolgčasa, niti američani, ki najprej zarožljajo, potem pa vprašajo, kaj se dogaja. Tako tudi ni nikogar, ki bi imel toliko jajc, da prepreči polet ameriških letal, ki že letijo nad prekop.

Edini, ki mu ni vseeno za kar je zakuhal, je ubogi krojač, katerega ne samo, da ga je sram za laži, ki jih je naproduciral, pač pa ima na vesti še svojega mrtvega prijatelja. In pa ženo, ki je izvohala, kakšno godljo si je napletel. Ravno žena pa je zmogla dovolj poguma, da je ustavila ameriški vojaški pohod.

Parodija na vohunske filme? Morda. Izgledalo je vse skupaj kot komedija, toda, mar ni možno dandanes zgolj z nekim dovolj dobrim flancanjem sprožiti vojno? Koliko se jih je že začelo na takšen način, pa se nam niti sanja ne? Prepričana sem, da je v tem filmu velikih laži resnice še veliko več.

Igralci kot rečeno, vrhunski. Brosnan v vlogi, v kateri ga nismo vajeni in v kateri se je dobro znašel. Prav nič eleganten in polizan odstavljeni agent, prostak, egoist in samovšečnež, kateremu nič razen on sam, ni sveto. Rush kot krojač naravnost blesti, z metrom nad blagom je videti kot pravi krojaški profesionalec, tudi jezik mu teče ob vseh izmišljotinah kot namazan. Jamie kot njegova žena je bila bolj kot ne povprečna, vendar vloga bržkone ni bila njej najbolj pisana na kožo.

Še ena zanimivost: kot sin krojača se v tem filmu pojavi tudi igralec Daniel Radcliffe. Zveni znano?.... Harry Potter.

Michael Clayton

Po krajšem odmoru sem se spet odločila za ogled kakšnega dobrega filma. Glede na predhodno prebrane kritike sem se odločila za film Michael Clayton z Georgeom Clooneyem v glavni vlogi. Kratek opis filma je bil vabljiv… rada imam trilerje, drame in takšne, bolj zagonetne filme, ki ti vsega naenkrat ne ponudijo na pladnju. Skratka, dobri obeti za lepo filmsko doživetje.

Film se začne v bistvu že na koncu in uvodni sekvenci sledi splet dogodkov preteklih nekaj dni, ki do te uvodne sekvence pravzaprav pripeljejo. Dobro zakamufliran scenarij, katerega namen je, da lep čas niti ne veš, v čem je »catch« filma. Super. Kot rečeno, prinešeno na pladnju mi ne odgovarja.

Clooney igra odvetnika, ki to ni. Je anonimnež v ozadju priznane pravniške firme, ki popravlja grehe tistih mogočnih klientov, ki njegove delodajalce najemajo za pravniško urejanje svojih poslov. Menda ni potrebno poudarjati, da je zavozil svoje življenje, kajti pravniško šolanje z odliko bi mu lahko prineslo pravniško kariero v prvih vrstah. Toda njegovi lastni grehi, jasno, kot prvo zavožen zakon, nato pa kockanje in investicije, ki so že v startu obsojene na propad, so ga pripeljale le na mesto čistilca grehov tistih, ki so uspeli. Umazano ali čisto. S to dilemo se film in tudi junak ne ukvarjata. Vse dotlej, ko pride do sodnega procesa, kjer prikrita informacija postane ključna, kajti njeno razkritje bi pomenilo izgubljeno tožbo za klienta te pravniške firme. Gre pa za škodljivo seme neke agrofarmacevtske firme, katerega uporaba dokazano ima hude in dolgoročne zdravstvene posledice. Odvetnik, ki ta sodni proces z obrambne klopi vodi, doživi živčni zlom in sabotira svojo lastno stranko. Clooney je tu zato, da stvari po nalogu svojega šefa spravi v red. V tem ključnem momentu pa se zave svojega položaja in tega, kar je postal. V njem se pojavi moralna dilema: ali pobrati denar (ki ga krvavo potrebuje) ali pa razkriti informacijo.

Zaključek je seveda predvidljiv in moralna obveza glavnega junaka prevlada nad vabljivimi cekini. Kar ni bistvo. Bistvo je napisani scenarij in način, kako se zgodba prepleta, zapleta in razpleta.

Zares vrhunski scenarij. To pa je tudi vse. Še nikoli v življenju se mi ni zgodilo, da bi na kino predstavi zaspala. Do včeraj. Da. Nekaj trenutkov zaspala! Iz enega samega razloga – igralska zasedba takšnemu filmu enostavno ni bila kos. Clooney kot Clayton je popolnoma brezizrazen in kot takšen onemogoča, da se kot gledalec vživiš v njegov lik. Skrajno dolgočasen, brez mimike, kretenj, ničesar. Lik glavnega junaka je po njegovi zaslugi popolnoma nezanimiv. Tudi ostala igralska zasedba je bila pod povprečjem.

Tako sem odšla iz kina razočarana. Bolj, kot če bi gledala podpovprečen film, kajti prepričana sem, da bi druga igralska zasedba ustvarila mojstrovino, katere zlepa ne bi pozabili. Tako pa je bil praktično stran vržen fenomenalen scenarij.