Vlada bi pa kar odstopila

Videti je bilo, da bodo nedeljske volitve za nekaj časa vrh političnega dogajanja v Sloveniji. Danes, dva dni kasneje je moč ugotoviti, da so bile volitve le uvertura in da nas pestro politično dogajanje še čaka. Obeta se nam torej pestra zima, mnogo razgretih političnih izjav in upam si celo trditi, da nas zeblo zagotovo ne bo. :)

Današnja izjava premierja Janše, da je ena od opcij tudi odstop celotne vlade, me je milo rečeno presenetila, če ne celo šokirala. Izjavo pojasnjuje, da je v takšnih razmerah nemogoče delati, da vlada ne more normalno funkcionirati in da so ji glavna ovira neki »centri moči« ter diskreditacija slovenskega političnega prostora v Evropi.

Pravzaprav ne vem, kaj naj si ob tem mislim. Glede na to, da SDS ni javno in izrazito stala za kandidaturo Lojzeta Peterleta (potihoma mu je vendarle držala štango), bi težko rekla, da je premierja tako zelo razočaral ravno izid volitev. Menda je vsaj toliko realen, da je približno takšen rezultat lahko pričakoval. Ali pa so bile ravno volitve zanj tista potrditev, da v javnosti njegova vlada dokončno izgublja podporo, izraženo s parlamentarnimi volitvami.

Padec podpore javnosti ni najhujše, kar se neki vladi lahko zgodi. To je za demokracijo normalen pojav. Drugo pa je seveda, kako se vlada s takšno situacijo sooči. Najbrž bi morali najprej zazvoniti vsi alarmni zvonci z opozorili, da vlada pač nekje ne dela kot bi morala in analizirati, zakaj podpora pada. Je pa res, da je najtežje pospravljati po lastni hiši in se ozreti ter pokazati na lastne napake, katerih v tem mandatu ni bilo ravno malo. Kot v vsakem, saj vsaka vlada greši. Nič hudega, konec koncev, kdo pa je brez napak?

Premier pravi, da vlada ne more delati, ker ji drugi preprečujejo normalno delo. Ne bi bilo morda bolje, če bi dejal: Vlada ne more delati, ker svojega dela ni sposobna dobro opraviti?
Ob tem se sklicuje na vse mogoče križe in težave, ki da jih povzroča opozicija in »centri moči«. Mimogrede, kdo pa so »centri moči«? Ob tem pozablja, da je tudi on bil nekoč v opoziciji. Pozablja na vse tiste brezplodne razprave sredi parlamenta, ko je ravno on zaviral normalno delo takratne vlade. Koliko nekega pregovarjanja zaradi televizije in javnega prenašanja sej, koliko sestankovanja zaradi tega, ker se opozicija ni dovolj videla v javnih medijih, koliko prelitega črnila in izrečenih besed ter sestankov zaradi vladnega letala, za katerega nakup so vsi glasovali – vlada in opozicija. Pa ni nihče jokal in tarnal, da zaradi opozicije vlada ne more delati.

Janez, nehaj se cmeriti kot majhen otrok in dramatizirati. Kot opozicija si bil hudo glasen kritik takratne vlade. Celo dana ti je bila priložnost, da vladaš bolje. Torej?

Imamo novega predsednika

Zanimivost letošnjih volitev je zagotovo število in raznolikost predsedniških kandidatov. Roko na srce, večino njih ni mogoče niti jemati, še manj upoštevati kot tiste, resne kandidate. So bili pa prijetna, na trenutke kar komična popestritev predvolilnega obdobja.

Od vseh mi je bil nekako še najbolj blizu Gaspari, za katerega mi je žal, da se ni uvrstil v drugi krog. Čeprav mu je bilo večkrat očitano, da je hladen kot kamen, preveč resen in tuj, celo aroganten, je pa vendarle zmogel na postavljeno vprašanje vsaj kakšen konkreten odgovor. Še najbolj solidna figura za predsednika neke države, po mojem subjektivnem mnenju, seveda. Ker se pač ni plasiral v drugi krog, v le-tem s svojim glasom tudi nisem sodelovala. Iz zelo preprostega razloga: ne Peterle ne Turk me nista prepričala, zakaj bi torej morala izbirati med dvema opcijama, ki mi tako ali drugače ne ustrezata?

Danilo Turk mi deluje neodločno, brez hrbtenice, mlačno, dolgočasno, celo na trenutke priliznjeno in potuhnjeno. V vsej predvolilni kampanji nisem zasledila niti enega konkretnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Njegovi odgovori so bili večinoma: »Razmišljam o tem….«, »Potrebno bi bilo razmisliti tudi o teh problemih…«, »Aktivno razmišljam o tem…«, »Seveda bi bilo zelo dobro in mislim na to…«. Vsekakor je vsak nov obraz v političnem svetu zelo dobrodošel, a dvomim, da je dobrodošla tudi takšna medlost.

Lojze Peterle je nekakšen tragični junak teh volitev. Možakar se je dela lotil resno in zagnano, vse je vložil v to kampanjo in…. izgubil. Če ga takole poslušam in gledam, brez da imam v glavi kdo je in kaj je, mi je pravzaprav sila simpatična in prijetna oseba, s katero bi z veseljem sedla za mizo, se pogovarjala, debatirala, tudi pošalila. Res zelo simpatičen (všeč mi je njegov smisel za humor), zelo dober retorik, ki pa mu manjka tisto nekaj več, kar bi ga spravilo na čelo neke države.

Popolnoma se strinjam z njegovim mnenjem, da gre poraz pripisati (med drugim tudi) trenutnim gospodarskim in političnim razmeram v državi. Toda v tem njegovem pojasnilu je čutiti še nekaj drugega, kar bi lahko možakar tudi jasno in glasno povedal. Namreč, če bi v kandidaturo vstopil kot strankarski kandidat in če bi ga javno podprla celotna vladna koalicija, izgubiti skorajda ne bi smel. Tako pa je bitko bil sam, brez podpore in tako je postal lahek plen za levico, ki je za svojega kandidata Turka javno izrazila podporo. Osebno to razumem kot da ga je vladna koalicija gladko pustila na cedilu.

Peterletova kampanja je v zadnjem poizkusu, da bi si nabrala čim več volivcev, šla odločno predaleč. Spustila se je nizko že s potezo, ko je Lojze v mariborskem šalu za vratom na pokalni tekmi poskušal pridobiti Jelinčičeve volivce, še bolj sramotno in nizko pa se je spustila z namernim blatenjem in diskreditiranjem protikandidata ter poveličevanjem Peterletovih osamosvojitvenih prizadevanj. Te poteze so mu po mojem mnenju pot do prestola za vekomaj zaprle. Škoda.

Volitve za predsednika 2007 so se tako iztekle v stilu »pa izberimo tisto, kar je najmanj slabo«.