NAŠE SENCE

Kaj je tisto, kar ustvarja dobre odnose? Medsebojno ujemanje in harmonija, ljubezen, iskrenost, resnicoljubnost, vzajemna podpora? Vse to so vrline in ideali, ki jih v sebi nosi sleherni človek. Kljub našim največjim naporom pa se v odnosih venomer srečujemo s problemi in situacijami, ki nas begajo in spravljajo v negotovost.

Na različnih področjih lahko opazimo, kako se nam stvari, ljudje in dogodki ponavljajo. Nekateri tega niti ne opazijo, marsikdo od tistih, ki želijo življenje razumeti, pa si začnejo postavljati pomembna vprašanja. "Kje je bistvo? Zakaj se njemu zdim privlačen? Zakaj se to v mojem življenju kar naprej ponavlja?"

Če smo iskreni do sebe, ugotovimo, da so osebe, v katere smo se zaljubili pri svojih dvajsetih letih, srhljivo podobne osebam, v katere se zaljubimo pri tridesetih, celo štiridesetih letih. Ugotovimo lahko tudi, da se na posameznih področjih življenja pojavljajo ljudje, ki so si med seboj podobni: isti šefi, isti sodelavci, celo isti prijatelji, čeprav smo se morda nekoč odločili, da s takšnimi ljudmi ne želimo več imeti opravka in da jih zapustimo. Sploh, če smo ugotovili, da smo z njimi imeli negativne izkušnje, da so nas ranili in prizadeli. Odnos zaključimo in začnemo z novim. Toda nov partner je isti kot prejšnji. Zamenjamo službo in naletimo na istega šefa, kot je bil naš prejšnji. Zamenjamo krog prijateljev in ugotovimo, da so si novi in stari prijatelji podobni. Vse to se lahko ponavlja v nedogled in lahko v nedogled krivimo druge za našo bolečino in negativne izkušnje. Lahko pa zberemo ves pogum in se odpravimo na dolgo in težko potovanje k lastni Senci.

Senca

Senca je izraz iz psihologije, katerega je predstavil švicarski psiholog dr. Carl Gustav Jung. Po njegovi definiciji predstavlja vse tisto nezavedno v nas, ki je potlačeno, nerazvito in zanikano. Senca so temne in zavrnjene podobe nas samih. V Senci poleg temnega živi tudi naš svetli, nerazviti pozitivni potencial. Ne zavedamo se ga, kajti tistega, kar živi v nezavednem, ne poznamo in se ne zavedamo.

Senca je arhetip. Arhetip pa je oznaka za vse tisto, kar je v zavesti in je tipično za vse in vsakogar. To so podobe iz pravljic, mitov, legend…. Senca ni nekaj, kar bi imeli le nekateri posamezniki, vsak izmed nas jo ima. Za samozavedanje je njuno potrebno soočenje z njo, kajti tako se učimo in ničesar o sebi se ne moremo naučiti, če se ničesar ne naučimo iz naše Sence. V zavest pa jo zrcalno privabljamo preko drugih ljudi.

Prevzeti odgovornost

Da bi lahko videli lastno senčno plat, je nujno, da najprej prevzamemo popolno odgovornost za naše življenje. To je zelo zahtevno dejanje, ki ga ne moremo opraviti čez noč, zato moramo v prvi vrsti biti s seboj zelo potrpežljivi.

Vsakdo izmed nas kdaj doživi boleče in težke preizkušnje, za katere se nam zdi, da je povsem evidentno, da so jih povzročili ali zakrivili drugi, da smo imeli smolo, da nas tepe življenje, kakorkoli pač že to imenujemo. V takšnih trenutkih je pomembno, da prevzamemo popolno odgovornost za to, kar se nam dogaja in da ne krivimo drugih. To ni lahka naloga, je pa vredna vsega našega truda, kajti le s tem se bomo nekaj naučili iz lastnih izkušenj, omogočili sebi rast in razvoj in si pripravili nove priložnosti. Prehod od obtožbe do odgovornosti ključno vpliva na to, kar se nam bo v nadaljevanju v življenju zgodilo. Svojo usodo si namreč krojimo sami in tisto, kar gre od znotraj navzven, se zrcali v naših zunanjih dogodkih.

Eno od alkimističnih pravil pravi: »Kot zgoraj, tako spodaj, kot spodaj, tako zgoraj, kot znotraj, tako zunaj, da se lahko vzpostavi čudež Enosti.« Povedano z drugimi besedami, kar je v nas samih, bo tudi zunaj nas. Naše notranje stanje se bo vedno znova odražalo v zunanjih okoliščinah. Če se poglobimo v pomembne ponavljajoče se vzorce, lahko opazimo sinhronost dogodkov in našega notranjega stanja. Čudež Enosti se zgodi, ko v sebi prepoznamo tisto, kar se zrcali v obliki zunanjih dogodkov. Takrat postanemo eno s seboj, vzpostavimo povezavo s Sebstvom.

Kako se to vidi v vsakdanjem življenju?

Vsi smo kdaj že imeli slabe izkušnje z ljudmi, ki so nas resnično spravljali ob pamet. Kadarkoli imamo občutek, da smo na nekaj ali nekoga, kar nas je spravilo iz tira, reagirali pretirano čustveno, smo lahko prepričani, da smo se srečali z delčkom naše Sence. Ob tem nam je običajno tudi zelo neprijetno. Teh ljudi ne prenesemo več v naši bližini, nočemo se niti srečati z njimi, do njih čutimo velik odpor. Lastnosti ali odlike, ki jih pri drugih preziramo, so v resnici naše lastne in delujejo izven naše zavesti. Nahajajo se v naši podzavesti in vedno bodo točno nasprotje tistega, za kar sami verjamemo, da v resnici tudi smo.

V Senci živi tudi Luč, naše pozitivne in svetle lastnosti, katere tudi projiciramo na druge. Ljudje, ki poosebljajo svetle lastnosti, se nam bodo zdeli zelo privlačni, občudovali jih bomo in v marsikatero od njih se bomo celo zaljubili. Luč je zlato naše Sence. Zrcaljenje je le eden od načinov, s katerim naša duša pride iz teme nezavednega v svetlobo zavednega.

Projekcija in zanikanje

Projekcija je nezavedni psihološki mehanizem. Na druge projiciramo predvsem tiste dele nas, katerim se odrekamo in katere zanikamo. Zanimivo je, da se s projiciranimi lastnimi lastnostmi sploh ne poistovetimo. Za nas so to oni drugi ljudje, ne mi. Takšni ljudje nas odbijajo in v njihovi družbi se počutimo skrajno neprijetno. Zavračamo njih in vse, kar v našem življenju predstavljajo. Kritični smo do vsega in vsakogar, kar je v nasprotju z našimi prepričanji, moralnimi vrednotami in ideali.

Opazujte, kdo vstopa v vaše življenje in vam neprestano stopa na živec. Velikokrat gre za v podzavesti tako nezavedne vzorce, da je skorajda nemogoče prepoznati, da gre za naše lastne. Če gre resnično za del vaše Sence, boste ugotovili najkasneje takrat, ko se bo vzorec v vašem življenju začel ponavljati.

Vse, za kar menimo, da je negativno in da je v nasprotju z našimi najvišjimi ideali, se bo projiciralo v okolje. Naša energija je kot magnet in leži zelo globoko v nezavednem. Ta magnet pa vleče k sebi vedno znova. Osebe, ki takšne projekcije sprejemajo, analitiki imenujejo »dobre kljuke za natikanje projekcij«. Igrale bodo, in to do skrajnosti, točno tisto svojo lastnost, ki nas najbolj moti in za katero bo najbolj očitno, da so one krivci. Obstaja krasen pregovor: »Če jo opaziš, jo imaš.«

Polarizacija

Dr. CG Jung je verjel v zakon nasprotij. S čemerkoli se na zavednem nivoju poistovetimo, njegova nasprotna stran živi v nezavednem. Nezavedno bomo torej privlačili v svoje življenje tiste lastnosti, ki jih dejansko nujno potrebujemo.

Če dobro opazujete, boste hitro ugotovili, kje so skrajnosti, preko katerih se pojavlja polarizacija. Vi boste delali eno skrajnost, druga oseba skrajnost, ki je nasprotna vaši. Če se vam to pogosto v življenju ponavlja, gre za nekaj v vas samih, kar je v popolnem neravnovesju.

Če hočemo takšno neravnovesje odpraviti in se razvijati, se moramo naučiti delati točno tisto, kar dela ta oseba na drugi strani. Ne sicer do skrajnosti, dovolj je le napol. S tem bomo rešili marsikateri problem v naših odnosih.

Delo z lastno Senco od obeh partnerjev zahteva, da vsak s svoje strani prispeva k uskladitvi – vsak mora namreč iz svoje skrajnosti (svojega pola) nekako priti do sredine. To zahteva iskreno in pristno medsebojno komunikacijo in zaupanje. Nujno je, da sta zavezana partnerstvu, ki sta ga skupaj ustvarila, da poznata ranljive točke drug drugega, kajti le tako si lahko z odkrito komunikacijo pomagata in drug drugemu odkrivata Senci. Vse to bo pripomoglo k posameznikovi večji povezanosti s Sebstvom, rešila pa bosta tudi njun odnos.

Naključij v življenju ni. Naj smo si ljudje med seboj privlačni ali odbijajoči, dogovor med nami se plete na nezavednem nivoju. V vesolju obstaja red, čeprav ga marsikdo od nas ni pripravljen videti. Po dr. CG Jungu duša vedno teži k popolnosti. Če se ozremo v naravo okoli nas, bomo ugotovili, da popolnost pravzaprav pomeni usklajenost. »Imamo dnevni čas in nočni čas. Kdo potrebuje nenočni čas?« (M. Woodman)

Slepa pega

»V značaju vsakogar od nas obstajajo t.im. slepe pege, ki so prirojene in ležijo v duševnosti. O njih absolutno ničesar ne vemo, pustošijo pa naše odnose.« (L. Greene)

Zanimiva je naša reakcija, ko kdo od prijateljev s prstom pokaže na nas in izpostavi del našega značaja. Naš odgovor se bo glasil: »Takšen pa jaz nisem.« Jezni in užaljeni smo in z njim nočemo več imeti nobenega opravka. Imamo občutek, da nas ne razume. Kadarkoli se boste ujeli pri takšni trditvi, ki jo izrečete pod vplivom lastnih emocij, ste najbrž točno takšni, le da se tega ne zavedate.

Pot do Sence nam lahko utrejo ljudje, ki so nam dobri prijatelji in ki nas zelo dobro poznajo. Našo Senco vidijo prej in bolje kot mi sami. Naše lastnosti naj na primer pišejo na papir, s tem bodo pomagali nam, da jih bomo lahko čim bolje ozavestili. Pravi prijatelji nas imajo radi takšne, kakršni smo, svetli ali temni, sprejemajo naše slabosti, kot mi sprejemamo njihove. Mar ni ravno takšno sprejemanje nekaj, k čemur stremimo mi vsi?

Predober da bi bil resničen

Vsi smo že kdaj imeli opravka z ljudmi, ki so pretirano sentimentalni in se dobesedno lepijo na nas. Pretirano so prijazni in bolestno sladki. Občutek imamo, da so na nek način zlagani in ko smo v njihovi družbi, se nam zdi, da jih sploh ne poznamo. Enostavno predobri so, da bi bili lahko resnični. Skriti so za svojo masko oz. persono in namenoma se izogibajo kakršnikoli negativni reakciji ali negativnemu čustvu. Nočejo biti to, kar v resnici so in trpijo zaradi nesprejemanja njihove lastne temne plati. To je lahko zelo nevarno. Vsekakor je bolje, da vsaj poskušamo vzpostaviti stik s svojo temno platjo. »Česar ne živimo, živi nasproti nas.« (dr. CG Jung)

Ko jeziku spodrsne

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste nekaj rekli in se takoj zatem popravili: »Nisem mislil tako, kot sem rekel.« Tako SMO mislili, kajti naša Senca je bila tista, ki se je odločila, da bomo neko stvar rekli tako, kot smo jo. Senca živi življenje avtentično in spontano in privre na dan, če si to želimo ali ne.

Potlačitev ali zanikanje Sence nas lahko privede v stanje, ko smo preplavljeni z njo ali pa nas popolnoma prevzame. Takrat se ujamemo, da smo ravnali na popolnoma isti način, kot smo zanikali pri sebi ali obtoževali pri drugih. Rečemo si: »Zakaj sem tako ravnal? Nisem takšen.« In ko si rečemo »Nisem takšen«, smo točno takšni, le da se tega ne zavedamo.

V nas samih obstaja veliko skritih in nerazvitih delov, kot so npr. hinavščina, pretiran pohlep, brezobzirnost, sposobnost manipuliranja itd. Ker hočemo biti brezhibni, neomadeževani in sprejeti od družbe, v kateri živimo, družine in naših vrstnikov, smo te lastnosti sposobni popolnoma zanikati. Vendar to še ne pomeni, da v našem življenju ne obstajajo. Obstajajo, živijo nenadzorovane v nezavednem in občasno izbruhnejo v našo zavest. Ženejo nas v situacije, katerim bi se v življenju najraje izognili.

Priložnost ali Zanikanje

Več ko vemo o sebi, več možnosti imamo. Če imamo več možnosti, se lahko odločimo, da na določen način ne bomo ravnali. Če o sebi ne vemo nič, se stvari dogajajo same po sebi.

Velikokrat se nam zgodi, da rečemo ali naredimo nekaj, kar je točno nasprotno tistemu, kar smo želeli reči ali storiti. Takrat se v svoji koži res slabo počutimo, mučno nam je in nerodno. Z drugimi besedami, ne živimo v skladu s svojimi ideali. Ideali so zelo pomembni in v našem življenju imajo pomembno vlogo, toda ne na naš račun. Še posebej takrat, če to kar čutimo ali smo, ni čista in absolutna resnica.

Učenje o naši Senci nas lahko pripelje k tistemu resničnemu notranjemu miru, za katerega je Jezus dejal: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila«.

»Vsakdo nosi Senco, manj ko je v zavesti, bolj je črna in gosta. Povsod nam nastavlja svoje nevidne čeri, ki onemogočajo naše najboljše namene.« (dr. CG Jung)

Spregledati moramo vlogo, ki jo igramo, ko privlačimo vzorce odnosov v naša življenja. Ne moremo spremeniti tistega, česar ne poznamo in ne moremo (in ne smemo) spreminjati drugih ljudi. Pomembno se je čim bolj zavedati sebe – svoje lastne teme in svetlobe. Šele takrat bomo pripravljeni spremeniti naše vedenjske vzorce in posledično tudi naše življenje.

Proces za celo življenje

Takšnega procesa ni možno opraviti čez noč, kajti Senca živi in deluje vse življenje . Že za to, da bi lahko razumeli in si vsaj priznali, da je delo s Senco nujno potrebno, včasih potrebujemo leta potrpežljivega notranjega dialoga. Delo ni lahko in terja od nas veliko časa in energije. Največkrat se delo s Senco začne v srednjih letih, ko smo po seriji bolečih in propadlih partnerstev odločeni spoznati pravo resnico o nas samih.

Stari Grki so v Delfih zapisali: »Know thyself« in »Nothing in excess«.

-------------------------

Vir: R. Eigen Ples senc, Conscious Living Magazine, 2000.